Jesenski izlet po Sevnici in okolici
Prva oktobersko soboto smo člani podružnice izkoristili za jesenski izlet. V jutranjih urah smo se zbrali pred Halo Tivoli do koder nas je avtobus popeljal proti Sevnici. Vreme je bilo sprva megleno, a smo že kmalu po prihodu v Sevnico občutili prve sončne žarke.
Najprej smo se peš povzpeli na hrib, kjer stoji mogočen več kot 700 let star grad Sevnica. Ogledali smo si kratki film o zgodovini gradu in njihovih prebivalcih, nato pa smo si z vodičem ogledali še vse grajske prostore. Danes je grad obnovljen in je odprt za turistične oglede ter namenjen raznim kulturnim prireditvam, porokam, itd.. Po sprehajanju po grajskih sobanah smo si ogledali še znamenito Lutrovo klet, kjer so ohranjene skoraj 500 let stare poslikave iz obdobja protestantizma pri nas ter grobnica v kateri sta pokopana mož in hčerka zadnje grofice, ki je na gradu Sevnica živela do leta 1941. Da pa je tudi zelo akustična, smo preverili s pesmijo, ki smo jo skupaj zapeli.
Po zaključenih ogledih smo se se spustili proti avtobusu in že smo se peljali proti Lisci. Ozka, ovinkasta cesta, ki se je dolgo vzpenjala nam je dala vedeti, da gremo nekam, kjer bo pričakovati lep razgled na okoliško hribovje. No, na Lisco se nismo zapeljali s tem namenom ampak, da si ogledmo hidrometeorološko radarsko postajo. Od tu namreč prihajajo vremenski podatki, ki jih lahko vsakodnevno poslušamo na naših radijskih sprejemnikih. Ker je bila skupina celiakašev prevelika za vodenje, nas je zaposleni meteorolog na postaji sprejel in razdelilna dve skupini. Tako smo si ločeno ogledali vse zanimivosti in izvedeli kako pridobivajo podatke, katere nato prevedejo in posredujejo v obliki vremenske napovedi. Podatkov, katere pridobivajo na vrmeneski postaji na Lisci se ne poslužujemo samo v Sloveniji, temveč jih s pridom uporabljajo tudi v sosednjih državah. Edini radar te vrste pri nas ima domet do 500 km in seže vse do Beograda na eni oziroma do Munchna na drugi strani. Pogled iz Lisce je res čudovit in po besedah strokovnjaka v primeru lepega vremena seže vse do Splita na Hrvaškem. Na vrhu najdemo tudi prijeten dom na Lisci, kjer se lahko okrepčamo s hrano ali osvežimo s pijačo. Slednjo smo si privoščili tudi mi, nato pa smo se vrnili dolino in se ustavili v gostišču »Pri ribniku«, kjer so nam pripravili okusno kosilo, pri tem pa upoštevali, da ni nikjer v hrani prisoten naš sovražnik »gluten«. Ob kosilu smo poklepetali in si izmenjali nekaj izkušenj saj je to redka prilika, ko se oboleli za celiakijo srečamo, se sprostimo in za trenutek pozabimo na vsakdanje skrbi.
Že tako čudovit dan smo zaključili še s postankom na turistični kmetiji Hrovat. Od domačih smo izvedeli na kakšen način pridelujejo izdelke. Seveda brez degustacija le-teh ni šlo. Tudi mi smo jim razložili kaj je celiakija in s kakšnimi težavami se srečujejo oboleli. Tako smo izmenjali izkušnje in postali bogatejši za nova spoznanja, ki nam bodo koristila v bodoče. Za spomin na prijetno druženje in obisk na njihovi kmetiji je vsak udeleženec prejel darilce- pravi dolenjski Cviček.
Dobre volje, čeprav že malo utrujeni, smo v večernih urah prispeli v Ljubljano in se poslovili z upanjem, da bo podobnih srečanj še kdaj.
