Celiakija – so res krivi geni naših davnih prednikov?
Najbrž se vsakdo, ki se ukvarja s celiakijo, bodisi poklicno ali pa je sam ali pa nekdo od družinskih članov obolel za to boleznijo, včasih vpraša: zakaj se je pojavila celiakija in kako je mogoče, da bolezen preobčutljivosti na eno najbolj pogostih hranil v človeški družbi prizedane toliko ljudi? Kolikor je znano, je celiakija pogojena z navzočnostjo določenih genov, ki posameznika predisponirajo, da ob delovanju še nepopolnoma neznanih dejavnikov okolja oboli. Kako to, da bolezen ni izkoreninil naravni izbor, da je bila celiakija še do pred nekaj desetletji, ko so spoznali njen pravi vzrok in jo začeli tudi vzročno zdraviti, za večino obolelih usodna?
Čeprav je najstarejši znani prednik človeka avstralopitek živel na zemlji že pred tremi milijoni let in se je sodobni človek Homo Sapiens pojavil že pred sto tisoč leti, pa človeštvo ni poznalo celiakije vse dotlej, dokler se ni začelo prehranjevati z žitaricami. Večji del svoje zgodovine je sodobni človek preživel v obdobju velikih ledenih dob, ukvarjal se je z lovom, ribolovom in nabiranjem užitnih rastlin. Šele s koncem zadnje ledene dobe so nastopile velike klimatske spremembe, kar je omogočilo človeku, da je začel svojo hrano ne le loviti in iskati ampak tudi pridelovati. Led je postopoma izginjal od ekvatorja proti tečajema, zato ni čudno, da so prve poljedeljsko – živinorejske civilizacije vzniknile prav na področjih južne Azije, male Azije in severne Amerike. Srednjo in zlasti severno Evropo je v tistem času še pokrival led.
Nov način prehrane je omogočil največjo tehnološko revolucijo v zgodovini človeštva. Poljedeljstvo je pretrgalo nomadski način življenja, saj je zahtevalo stalno naselitev. Človek je prvič v svoji zgodovini uspel pridelati več hrane, kot jo je potreboval za svoje vsakodnevne potrebe. Zaloge hrane in zemlja sta postali prvo človekovo bogastvo. Razvila se je zasebna lastnina, s tem pa višje oblike organizacije človeške družbe in končno tudi država. Prebitek hrane je omogočil novo delitev dela, kjer del članov družine ni bil več neposredno zaposlen s pridobivanjem hrane, ampak je lahko razvijal nove dejavnosti: obrt, trgovino, znanost, religijo, vojskovanje in vladanje. Nastale so velike civilizacije sveta: Mezopotamija, Perzijski imperij, Egipt itd.
Lovsko nabiralski način življenja ni omogočal, da bi se populacija ljudi bistveno povečala. Nomadstvo je pogojevalo majhno število otrok, saj je mati med selitvami lahko nosila s seboj najmlajšega otroka, starejši pa so morali biti že sami sposobni slediti svoji hordi. Če prištejemo še stalno pomanjkanje hrane, bolezni, neugodne klimatske pogoje in nevarno obliko preživljanja z lovom, postane jasno, zakaj je bila evropska populacija do pred nekaj tisočletji konstantna, nezmožna za kaj več, kot le za lastno reprodukcijo. Poljedeljstvo in živinoreja pa nista dajala le dovolj hrane in topel in relativno varen dom kopici otrok, ampak je velikost družine in s tem število delovnih rok pomenilo tudi večje ekonomske moči le te. Zato se je v krajih prvih poljedeljsko-živinorejskih civilizacij začelo število prebivalcev nezadržno večati, s tem pa je prišlo do prave eksplozije prebivalstva. Prebivalci poljedeljskih civilizacij so začeli potovati, odkrivali so nova ozemlja in jih poseljevali. V Evropi so trčili na staroselsko populacijo lovcev in nabiralcev, vanjo vnesli svoje znanje kmetijstva, si jo morda podredili in se z njo pomešali. Tako bi naj današnji Evropejec nosil le tretjino genov z resnično evropskim poreklom,ostale pa naj bi nasledil od prišlekov iz jugovzhoda.
Za razumevanje pojava celiakije pa moramo poleg razvoja človeštva spoznati še evolucijo žitaric, ki je potekalo sočasno. V naravi še danes najdemo samorodna divja žita. Njihov klas vsebuje le nekaj zrn, ki se hitro vsujejo, zato so jih naši predniki morali pobirati s tal.Občasno pa se kot igra narave v populaciji pojavijo mutanti, med njimi tudi rastline,ki rodijo bogatejše klasje z obilico zrnja, le to pa dozori na rastlini.
Naši predniki so našli take rastline in jih pričeli gojiti.Čeprav so bila visokorodna žita občutljivejša od naravnih, brez prave sposobnosti za preživetje in razmnoževanje v naravnem okolju, pa je človek s skrbno gojitvijo premagal sile naravnega izbora in si končno ustvaril nove vrste žit, ki so mu prinašale večji pridelek. Te prve vrste pšenice, ječmena in rži pa niso vsebovale dosti glutena. Šele Rimljani, znani uživači in gurmani, so običajne jedi iz žit, kašo in močnik začeli nadomeščati z novo jedjo, ki je sčasoma postala sinonim za žitno prehrano – s kruhom. Za peko kruha pa so potrebovali tako moko, iz katere je mogoče zgnesti testo.Taka moka pa mora vsebovati dovolj lepka, ki ga v strokovnih krogih poznamo pod imenom gluten. Selekcionirali so žita, ki so vsebovala dovolj glutena in pojavili so se pogoji, ko je celiakija – preobčutljivost na gluten – lahko začela svoj veliki svetovni pohod.
Davne poljedelske civilizacije so pričakale ta pohod nekako pripravljene. Tisočletna prehrana z žitom je iz njih praktično izločila gene za preobčutljivost na gluten, ali pa jih vsaj zelo zredčila. Kaj pa prebivalstvo Evrope, ki se je še do nedavnega preživljalo z lovom in nabiralništvom? V Evropi naravna selekcija še ni imela dovolj časa, da bi izkoreninila te gene. Čemu le? Za njihove nosilce so bili do prihoda novega načina prehrane povsem neškodljivi, tako kot cela vrsta genov, ki v vsakem posamezniku kodira preobčutljivost na morje antigenov, s katerimi pa se ta v svojem življenju ne sreča nikoli.Čeprav je čas nekaj tisočletij s stališča evolucije prekratek, da bi se lahko iz populacije odstranili vsi škodljivi geni, pa se vseeno zdi čudno, kako to, da je vendar še zmeraj tako velik del človeštva na gluten preobčutljiv. Najbolj razumen odgovor je, da so isti geni, ki so posameznika sicer ogrožali z nevarnostjo pojava celiakije, le tega tudi ščitili pred nečim. In res. Geni, ki jih danes povezujemo s pogostim pojavljanjem celiakije, so predvsem geni takoimenovanega glavnega histokompatibilnostnega kompleksa ali HLA, to pa so geni, ki kodirajo predvsem zapletena dogajanja v imunskem odzivanju v organizmu. Prav mogoče je, da isti geni, ki sicer pogojujejo preobčutljivostni, torej hiperimuni, odziv na gluten, omogočajo tudi bolj učinkovit odziv na mikrobne infekte. Vse do izuma antibiotikov namreč glavni morilec človeštva niso bile bolezni preobčutljivosti, ampak infekcijske bolezni.
Zato se danes sprašujemo, koliko je ljudi, ki so preobčutljivi na gluten, ki zbolijo z znaki celiakije, ali pa se pri njih bolezen le nevidezno priplazi, brez zunanjih znakov in simptomov, pa jih ne prepoznana in nezdravljena vendar ogroža s svojimi poznimi zapleti. Novejše epidemiološke študije v posameznih evropskih državah kažejo, da je na gluten preobčutljiv verjetno vsak dvestopetdeseti, morda celo vsak stoti Evropejec. Te številke pa uvrščajo celiakijo med najpogostejše bolezni v Evropi. Zato se po eni strani razvijajo nove strategije iskanja še nepoznanih bolnikov, po drugi strani pa bo morala družba vsem tam ljudem zagotoviti dostopno alternativo brezglutenske prehrane od prehrane v vrtcu in šoli do tiste na delovnem mestu in na polici vsake samopostrežne trgovine s prehrambenimi proizvodi.